Portishead so v prvi polovici devetdesetih svetu predstavili trip hop, s katerim so njihovi someščani Massive Attack in Tricky ne samo zasloveli, pač pa tudi dobro zaslužili. Dummy in Portishead ter nenavadna živa plošča Roseland NYC pa so Portishead zapisali v glasbeno zgodovino kot neprekosljive genije pri odkrivanju neznanih globin tako človeške kot tudi glasbene duše.

In zdelo se je, da se je zgodba Portishead še pred prelomo tisočletja končala, a se je trio leta 2007 znova združil in ustvaril novo ploščo Third, ki je močno drugačna od česarkoli, kar so Portishead ustvarili do sedaj.

Silence in Hunter spomnita na stare čase, z lenobnostjo in glasom, za katerega skozi celotno pesem trepetate, da se ne bi zlomil. Deep Water bi z jazzovskimi elementi lahko nastala tudi pred petdeset ali več leti, We Carry On vas utegne 'ubiti' z brezskrbnostjo in monotonostjo dveh akordov, siloviti bobnarski rafali in udarnost Machine Gun pa dolgujeta tako Jimiju Hendrixu (Istoimenska Machine Gun) kot Metallici (One). Plastic se duši v moderni zmešnjavi retrospektivnih zvokov, The Rip pa vas bo osupnila s folkovsko preprostostjo in organskostjo.

Third je težko prebaviti v enem kosu, a deluje kot celota. Pa čeprav je to celota, ki, ko jo enkrat razbijete, predstavlja neverjeten mozaik zvokov, glasov, občutenj in misli. Glasbeni vrtinec, ki vas bo posrkal vase in zaradi katerega boste na glasbo in številne glasbene skupine gledali s povsem drugačnimi očmi.

Portishead so ustvarili ploščo, po zaslugi katere gredo lahko znova za nekaj let v osamo ali pa nas bodo kmalu navdušili z nečim popolnoma novim, drugačnim in samosvojim.

avtor: TiTo