Glavnina materiala za ta album je nastala že leta 2006, ko je bil Laibach povabljen v Nemčijo, da v okviru festivala Bachfest, oziroma točneje v sekciji festivala z konceptualnim naslovom Bach - Alternativne kompozicije na zgodovinskih temeljih, izvede svojo interpretacijo kakšnega njegovega dela.

V Leipzigu, kjer je ta festival vsako leto v celoti posvečen velikanu baročne glasbe J. S. Bachu (1685 -1750), je Bach preživel zadnje obdobje svojega življenja, od leta 1723 do svoje smrti leta 1750. V tem obdobju je nastala tudi pričujoča Umetnost fuge, eno najbolj skrivnostnih in zagonetnih del v glasbeni zgodovini.

Bach je ni napisal izrecno za noben določen inštrument, zato jo ponavadi izvajajo na orglah ali v interpretaciji komornih orkestrov. Ne ve se tudi točno, v katerem vrstnem redu je treba igrati njegove posamezne sestavne dele (kontrapunkte), zato je pri različnih izvedbah kar nekaj razlike. Zadnje med kontrapunkti naj bi Bach menda, slep in gluh, na smrtni postelji narekoval svojemu sinu.

Delo je po popularnem prepričanju ostalo nedokončano in nikoli do kraja strukturirano, v svoji abstraktnosti pa je postalo cenjeno kot popolna, matematično čista, izčiščena glasba. Z njim in njegovo zgradbo so se začeli bolj sistematično ukvarjati in delo zares izvajati šele v 20. stoletju (po letu 1927, ko je fuge prvič v celoti inštrumentaliziral Wolfgang Graeser).

Laibach si je za svoj instrument pri interpretaciji Umetnosti fuge izbral kar računalnik in računalniške programe, in nastalo je zanimivo delo, ki v duhu Walterja oziroma Wendy Carlos ter nemške glasbene avantgarde 70' let predstavi Bacha v nekem smislu tudi kot začetnika elektronske glasbe.

Poleg J.S. Bachu je Laibach svojo novo ploščo posvetil še Schönbergu, Kraftwerkom, kapitanu Georgu Hopu Verneyu ter šahistu Bobbyu Fischerju.