Srečanje glasbenikov iz Amerike, Irske, Anglije in Slovenije z namenom prepoznavanja talenta slovenskega umetnika ni ravno vsakodnevni pojav. Še bolj nenavadno pa je to, da so med njimi tudi taki, ki so včasih sodili ali pa še sodijo v najvišji kakovostni razred svojega žanra v popularni kulturi globalnih razsežnosti.

Če izhajamo iz osnovne predpostavke, da mali narodi ne vidijo čez rob velikega lonca svojih velikih bratov in so zato prikrajšani pri razpečevanju svojega ustvarjanja in obsojeni na sprejemanje, je Šifrerjeva pustolovščina prej pravljična kot resnična.

Njegovo glasbo izvajajo velemojstri, ki so sami avtorji velikega formata in ob poslušanju naših (nekatere smo seveda že zdavnaj posvojili na ravni naroda) pesmi dobimo občutek neslutenih možnosti, ne le gledanja čez rob, pač pa tudi biti del žlahtne vsebine mednarodne umetnostne srenje.

Pustimo za zdaj ob strani vprašanje, kako mu to logistično uspeva, kajti že, če samo preletimo imena nastopajočih, nam je jasno, da noben festival, radio, tv, odbor oziroma nobena agencija ali organizacija pri nas še nikoli in nikjer ni zmogla zbrati toliko avtorskega talenta na enem kraju. Seveda so prihajali, se nastanili, potem tonska vaja, koncert, hotel, denar in naprej. Že čez en teden pa nihče ni več vedel niti, kam so vtaknili svoj nos.

Šifrerjev načrt je drugačen. Svoje glasbene viteze – z nekaterimi prijateljuje že dalj časa, z nekaterimi se druži šele krajši čas, bo pripeljal v svoje malo kraljestvo na vasi kar za dober teden dni. Z oči jim bo snel ruto nepoznavanja in jim deželo prikazal tako, kakršno poznajo tujci, ki ga obiskujejo zadnjih dvajset let.

Njegova zgodba o beračih v mestu in kraljih na deželi ni navdušila le mene, pač pa tudi tiste, ki k njemu hodijo v goste. Zato ga je neumno spraševati, kako mu to uspeva. Ni delal razlik med slavnimi, neznanimi, bogatimi, revnimi z Vzhoda ali Zahoda. Verjetno bi o tem veliko vedeli povedati tudi štoparji, ki jih je utrujene vozil zvečer domov, jim ponudil prenočišče ter jih zjutraj s popotnico peljal na izhodiščno mesto ali celo na železniško postajo in jim kupil karto za naprej.

In morda bo oktobra k njemu prišel Christopher Cross, nagrajen s petimi grammyji in z oskarjem, prav zato, ker je pred leti v leseni hišici na svojem vrtu gostil dve premraženi litvanski študentki, duet Musical Youth pa se bo njegovega koncerta udeležil prav zato, ker je pred davnimi leti v svoj dom sprejemal ljudi, ki so jih drugi puščali na cesti in so jih kar sosedje pošiljali k njemu v takrat še 24 kvadratnih metrov veliko stanovanje.

Veliko je bilo tega in kdor to ve, mu tudi odgovor na vprašanje: «Le kako mu to uspeva?« ni tuj. Gre za univerzalno, vseobsegajoče ravnanje, pri katerem hraniš ribe v morju in nikoli ne spoznaš tistih, ki si jih nahranil, imaš pa vedno na krožniku kakšno drugo za svoj obrok. Gre za nevidni krog dajanja in sprejemanja, vedno spočet z dajanjem in ljubeznijo, z bogastvom občutka, ki ga dajanje da.

Čeprav sem bil naprošen, naj pišem o glasbi, je v tem zapisu le malo glasbenega, je pa veliko tistega bistva, ki nam razloži, od kod prihajajo Šifrerjeve ideje, izmišljotine in norosti, ki jih vari z glasbo. Zanimiv je tudi podatek, da tuji izvajalci niso segli po njegovih (za nas) najbolj znanih pesmih. Kenny Loggins si je recimo izbral Ptico iz nebes, skladbo, ki je v Šifrerjevem opusu ena najboljših, posvečena pa je njegovi takrat rojeni hčeri Kori, a je za naše glasbene opremljevalce že preveč zapletena in jo je treba pač poslušati. Današnji radijski vsakdan pa tega ne prenaša, glasba je le kulisa z dvema stavkoma, ki se kot lajna ponavljata v nedogled.

Loggins se je po 20 milijonih izdanih plošč srečal s pesmijo, ki ji je hotel dati svoj pečat. In ji ga je dal, pa kakšnega! Člana dueta Musical Youth in Christopher Cross so izbirali med novimi skladbami, Eamonn Campbell, nagajivi, prekajeni in 'prežlampani' simpatični Irec pa je že vedel, zakaj hoče peti Ženske, ki pijejo pivo. 'Bluzaš' Eugene 'Hideaway' Bridges je iz nesporazuma naredil podvig. Naučil se je pesem Zoboblues v slovenščini.

Producent in očitno na Andrejevi lestvici eno najboljših živih bitij Steve Wood in njegova žena Beth sta prispevala svojo verzijo pesmi Kako mi zadišiš, ki pri prvem poslušanju sicer zmede, a se kmalu prilepi. Zanimivo zgodbo sta dodala Murat & Jose s svojo različico pesmi Ego, še enega pozabljenega Šifrerjevega bisera. Vse v pesmi kaže le na to, da je pred 25 leti gonja za 'materialnim' že obstajala, a da je danes v nekakšni umišljeni svobodi še desetkrat hujša.

Nekaj posebnega je v tej zbirki Eva's Lullabye, ki jo poznamo kot Uspavanko za Evo. Jemma Cooke jo zapoje s toliko topline, kot da bi razumela prav vse mamice, ki kot levinje božajo in branijo svojo mladež. Najlepši iztek CD-plošče, kar sem jih slišal.

Andrejeve pesmi bomo presojali, ko se bo tuji zvezdni prah polegel, a že zdaj se zdi, da je drugačen, da je stopil iz svojega ringa in celo diha drugače kot prej. Morda bo kdo pogrešal liričnega Šifrerja, a on je tak že bil. Zdaj pa se je premaknil - ne levo, ne desno, premaknil se je navzgor, kot da bi spoznal, da stopicanje okoli gore, na katero bi rad, ni dovolj. Spremenil je smer in gre navzgor, s to zbirko svojih pesmi v svoji in tujih izvedbah se je presegel, raztegnil navzven.

Tekst: Damjan Bitenc