Sem že prestar za spremembe? Na vprašanje, ki si ga postavlja v uvodni pesmi 'Da mogu' z albuma Vještina II, je Massimo nezavedno začel odgovarjati že pred tremi leti, ko se je lotil reinterpretacije Arsenove balade 'Ne plači'.

Neposredno po tistem, ko jo je odpel na koncertu 'U počast pjesmama Arsena Dedića' 13. marca 2003 v Opatiji, zatrpan s pohvalami z vseh strani, se verjetno sploh še ni dalo predvideti kako bo ta pesem začela novo poglavje njegove kariere s podobnim efektom, kot ga je imel 'Sjaj v tami', cover hita 'The Sun ain't Gonna Shine Anymore' Walker Brothers na samem začetku Doriana Graya daljnega leta 1983.

Ko mu je interpretacija skladbe 'Ne plači' s koncertnega albuma 'Apsolutno uživo' 2006 prinesla že tretji zaporedni Porin za najboljšo moško vokalno izvedbo je posatlo kristalno jasno, koliko je dejansko doprinesla k temu, da se je na triletni poti razvil v vodečega tradicionalnega pop izvajalca svoje generacije, ki se je specializiral za počastitev pesmi starejših kolegov (Dedić, Runjić, Monteno) in vrstnikov (Štulić, Gibonni, Urban), kot je naredil konec leta 2004 na plošči 'Vještina'

Glede na to, da Vještina II ne sledi v celoti obrazcu Massimove predhodne studijske plošče, ker so na tej priredbe le polovica programa ostalo pa so nove pesmi (plus dve festivalski: 'Karta devera' s Splita 2005 in 'Tu na mojim rukama' z Dore 2006) – pa se njune skupne korenine kljub temu vidi že pri najavnem singlu 'Da mogu'.

Original pesmi je naslovljen 'Magari' pripada eni največjih in najbolj talentiranih sodobnih italijanskih pop zvezd Renatu Zeru. Prvotno objavljena na albumu 'Cattura' (2003) in ponovljena v živo na dvojnem koncertu 'Figli del sogno' (2004) je pritegnila Massimovo pozornost, saj je v Zeru videl kantavtorja, čigar afinitete in stilizacije prav tako ne bežijo od tradicije, kar je pravzaprav že tako značilnost italijanske pop/rock glasbe, na katero je Massimo močno vezan z odraščanjem in jezikom.

Arsenova senzibiliteta in poznavanje italijanske avtorske pesmi so dali prepevu 'Da mogu' soavtorsko dimenzijo, ki prav po Massimovi meri izprašuje njegove biografske dileme usode stapljanja preteklosti in prihodnosti. Massimo pa priznava, da mu je na 'Vještini II' Arsen dal še veliko več – najpomemnejše pa navdih kot oseba, čigar delo obeležuje spoštovanje preteklosti pop glasbe in toleranco do žanrov – vrednote, ki jih je imel Massimo v mislih, ko je začel pripravljati novo ploščo.

Poleg napora, ki ga je vložil v hrvaške stihe 'Da mogu' je Dedić tudi novo pesem 'Kažu' napisal skladno s svojim občutkom za skladbo, po formi in občutku podobno obrazcu klasičnega standarda. Med drugim tudi 'Zagrli me', ki jo je 1977 proslavil Zdravko Čolić na albumu 'Ako priđeš bliže', avtor pa v svoji verziji posnel 1980 na LP zbirki 'Narodne pesmi', že tri desetletja uživa status Dedićevega standarda, za katerega se masovno priznanje z leti ni zmanjšalo temveč le še nadgradilo. Prav to pa je zvrst v kateri se Massimo najbolje počuti.

Sodelovanje Arsena Dedića in Gorana Bregovića v baladi 'Loše vino', eden prvih Massimovih izborov za prvo Vještino, logično vodi do dveh velikih Bregovićevih balad iz opusa Bijelog Dugmeta prirejenih na Vještini II. To so 'Pristao sam biti sve što hoće' (LP 'Doživjeti stotu' 1980) in 'Sve će to mila moja prekriti užmarin, snjegovi i šaš' (LP 'Bitanga i princeza' 1979).

Še posebej v primeru druge Massimo poudarja željo, da se monumentalnost in produkcijo/ orkestracijo izvornika zvede na mero intimnejšega izraza. Glede Bregovića in Bijelog Dugmeta pa velja spomniti na malo znani podatek, da je vodja največje ex-yu skupine proti koncu njene kariere Massimu ponudil mesto vokalnega solista, vendar je vse ostalo le na nivoju predloga.

Massimo je imel tekom osemdesetih let zelo pristno vez z J. Stublićem, s katerim je 1987. leta na prvem samostojnem albumu 'Stranac u noći' posnel počasno verzijo pesmi 'Zamisli život u ritmu za muzike za ples' iz najožjega repertoarja skupine Film. Še ko je v švedskem studiju pokojnega producenta Tinija Varge poslušal originalne posnetke albuma Filmov 'Sva čuda svijeta' nedolgo po njegovem izidu 1983, mu je padla na pamet zamisel, da 'Mi nismo sami' enklrat odpoje v svoji verziji in želja se mu je naposled uresničila na Vještini II.

'Dođi' je Massimov dolg prejšnje leto ugasli skupini Parni valjak, vendar v zapuščino te zagrebške rock institucije ni posegel za predvidljivim izborom katere od Husovih pesmi, temveč se je odločil za priredbo skladbe kitarista Marijana Brkića, ki jo je Valjak 1994 uvrstil na album 'Buđenje'.

Talent makedonske kantavtorice Kaliopi Bukle je Massimo prvič spoznal že pred dvema letoma in pol na promocijskem gostovanju v Skopju. Njen pristanek, da Vještini II pridonese s skladbo 'Prokleto dobro znam' in vokalnim sodelovanjem v duetu 'Melankolija' je bil po Massimovi oceni eden prelomnih trenutkov pri odločitvi, da novi album nadgradi okvir nadaljevanja projekta priredb in enakopravno zajame tudi novi material.

Massimo je vztrajanje pri posebno napisanih pesmih izkoristil tudi kot argument, da se ne skopari z dolžino trajanja oz. številom uvrščenih posnetkov, ker je Vještino II želel tudi v tem pogledu narediti za razkošno izdajo.

Zato so se seznamu avtoric, v trenutku ko so Massimo, producent/ aranžer/ klaviaturist Ivan Popeskić in ekipa instrumentalistov z Vještine (Branimir Gazdik, Henry Radanović, Elvis Stanić...) spomladi 2006 že začeli z delom v studiju, pridružile še Ines Prajo ('Melankolija') v tandemu z Arjano Kunštek ('Izdaleka') ter Meri Jaman in Anita Valo (' Pokreni me'), kot nadaljevanje sodelovanja Meritas & Massimo, začetega s pesmijo 'Odjednom ti' z Dore 2004.

Kot se je na 'Vještini' s posodobljenjem verzij 'Stranac v noči' in 'Sjaj tame' spomnil dela lastne preteklosti , Vještino II izpopolnjuje z novo studijsko izdajo hita 'Samo za tvoje oči' ki ga je obnovil na lanskoletnem koncertnem CDju 'Apsolutno uživo'. Od njegove premiere 1985. leta do danes je Massimo ostarel ravno dovolj, da na Vještini II s predstavitvijo pokaže vse svoje spremembe.