Glasbene založbe nas prepogosto posiljujejo z raznolikimi kompilacijami, večina označenih z klišejskim Best Of. Če slednje lahko spregledamo v predalčku sredinskih strujanj, je vsak podoben prerez v kompleksnem polju jazzovske glasbe skregan z zdravo logiko, zločin nad delom določenega ustvarjalca.

Prav patetično je opazovati številne 'najboljše od' medije Milesa Davisa ali Johna Coltranea, ki jih tržniki brez vesti periodično plasirajo med poslušalce. Na srečo se vsake toliko časa najde nekdo, ki dediščino velikanov pojmuje kot nedeljivo celoto, vezano na točno določen prostor in čas. Zbirka šestih plošč kompletira obdobje, ki je močno zaznamovalo jazzovska razmišljanja v prihodnje.

Vizionar (Davis) in Virtuoz (Coltrane) sta v tistem času posnela zavidljivo število plošč, ki so danes še bolj cenjene kot ob nastanku. Skozi razkošne godbe sta diktirala vitalne in ritmično pestre muzike, sorazmerno niansirane med spontanostjo in čutnostjo, kompleksnostjo in dojemljivostjo, muzike nad vsakimi klasifikacijami. Lucidno nastavljeno – elegantno izpeljano. Temeljna dela modalnega jazza. Čisti ekspresionizem.

Sinhronija jazzovskega minimalizma in maksimalizma na najvišji ravni. Krivica bi bilo izpustiti tudi ostale člane kvinteta (ali seksteta), ki je za vedno spremenila tokove jazza: Julian Cannonball Adderley (altovski saksofon), Red Garland, Bill Evans, Wynton Kelly (klavir), Paul Chambers (kontrabas), Philly Joe Jones in Jimmy Cobb (bobni). Imena v poševnem tisku še danes – poleg »vodilne« dvojice seveda – predstavljajo enega največjih kvintetov vseh časov.

Pričujoča kolekcija modalnih vinjet ni nekaj končnega, je stalna vzpodbuda za mišljenje. Od uverturne Two Bass Hit do Straight, No Chaser v epilogu, se soočimo s tehničnimi preskoki dveh stilistov, vrhunskimi medigrami, gorečimi solističnimi vzgibi (npr. Coltraneov solo v skladbi Someday My Prince Will Come) in swingajočimi improvizacijami. Dokument nas suvereno in didaktično popelje (preko alternate take-ov) skozi aktivno evolucijo improvizacij (skupinskih ali solističnih), vse dokler Miles ni bil zadovoljen s končnim posnetkom.

Povojni jazzovski trendi najdejo skupno izhodišče in pragmatične izpeljave: be-bop (Budo, Au-Leu-Cha), revitalizirani standardi (All Of You, Sweet Sue, Stella By Starlight), prearanžirane skladbe sodobnikov (Thelonious Monk – 'Round About Midnight, Jackie McLean – Little Melonae, Dizzy Gillespie – Two Bass Hit, Cole Porter – Love For Sale) ter seveda avtorski material (All Blues, Milestones, So What, Blue In Green).

Z izjemo osemnajst »na novo odkritih« posnetkov, je preostale kompozicije moč najti na rednih ploščah 'Round Midnight, Milestones, Jazz At The Plaza Volume 1, Someday My Prince Will Come, Kind Of Blue ter selekcijo z albumov: Miles And Monk At The Newport, Jazz Track, Basic Miles, Circle In The Round.

Posnetki, ki so nastali med oktobrom 1955 in marcem 1961, so seboj prinesli dolgoročne posledice. Nastavka je služila Milesu Davisu, da je v šestdesetih pionirsko zaplul v vode jazzovske fuzije in na prizorišče povzdignil številne nove jazz-rokovske obraze (seanse okoli projekta Bitches Brew), medtem ko je John Coltrane že novembra istega leta v štirih dneh tlakoval temelje free-jazza v znamenitem klubu Village Vanguard, iz ozadja pa so že štrleli prvi odtenki A Love Supreme (1964).

The Complete Columbia Recordings je še eden v nizu dokazov o nadčasnosti Milesovega in Coltranovega početja. Prav neverjetno je, kako vse te muzike patini navkljub, še dandanes niso izgubile svoje svežine in izzivalnosti.

Sodelovanje, ki je usodno zaznamovalo jazzovske trende.