Njegov bogat in globok vokal, ki je z leti postal zrel kot mogočno hrastovo drevo, je slišati tako ekspresivno, da bi ob njem še človek pri petdesetih zvenel precej nezrelo. Glasbeno je spretno podložen z nežnimi klaviaturami in ženskimi vokali, ki zmanjšujejo grobo ostrino njegovega glasu, vendar nikoli v taki meri, da bi zmanjšali avtorsko vizijo pesmi.

Vsi, ki so mišljenja, da bi rock zvezdniki morali upoštevati določen 'rok trajanja' verjetno niso privrženci kanadskega poeta Leonarda Cohena. Potem, ko je 21. septembra 2004 praznoval sedemdeseti rojstni dan, je uradno tudi izšel njegov novi album 'Dear Heather', ki skupaj z zrelejšima projektoma 'Ten New Songs' in 'I'm Your Man' iz novejšega obdobja, optimistično dokazuje, da je življenje še kako zanimivo po preživeti mladosti. Pomembno je tudi to, da je Cohen, ne samo danes v zavidljivi starosti, ampak že v zgodnjem obdobju svojega ustvarjanja zvenel starinsko žlahtno in svetovljansko modro.

Kljub bogati karieri 'Dear Heather' zveni kot projekt na katerega je čakal tudi Leonard sam. Že ob prvi pesmi nam je jasno, da album ne bo ponudil kakšnih večjih odklonov od klasičnega Cohenovega zvoka. Njegov bogat in globok vokal, ki je z leti postal zrel kot mogočno hrastovo drevo, je slišati tako ekspresivno, da bi ob njem še človek pri petdesetih zvenel precej nezrelo. Glasbeno je spretno podložen z nežnimi klaviaturami in ženskimi vokali, ki zmanjšujejo grobo ostrino njegovega glasu, vendar nikoli v taki meri, da bi zmanjšali avtorsko vizijo pesmi.

Nemogoče je izbrati take ali drugače vrhunce, ker plošča deluje kot celota in celo, ko se loti priredbe country klasike Pee Wee Kinga in Redda Stewarta 'The Tennessee Waltz', je to tako iskren in čustveno izpoveden, da zveni kot da je njegovo lastno delo. Eterično.