Po nestrpnem pričakovanju, raznih napovedovanjih in polemikah, je končno pred nami nova plošča zasedbe Manic Street Preachers. Po treh letih premora je v ponedeljek, 1. novembra 2004 izšel njihov sedmi studijski album 'LifeBlood', ki vsebuje 12 pesmi, za katere ne dvomimo, da bodo zopet sprožile nemalo razprav, podobno, kot so jih tiste s projekta 'Everything Must Go', ki je nasledil odličnega 'Holy Bible' iz leta 1994.

Pričakovanja poslušalcev so bila po plošči 'Know Your Enemy' (za mnoge njihovemu najšibkejšemu projektu) razdeljena, poleg tega pa so se vsi spraševali, kam lahko Preachershe zanese v prihodnosti: v energično punk besnilo ali občutljivo izrazno introspekcijo? Zgodilo se ni niti eno niti drugo, saj je zasedba uspela ujeti utrip današnjega časa in popolnoma pravilno umestiti svojo glasbeno vlogo v 21. stoletju.

Že takoj na začetku poslušanja nam je jasno, da tokrat ne gre za 'Generation Terrorist', saj sta prvi dve pesmi ('1985' in prvi singel - 'The Love Of Richard Nixon') pravi elektronski pop infuziji v presenečena ušesa, navdahnjeni z ustvarjanjem New Order in avtoritativno filozofijo v smislu: 'we've realized that there's no going back'. Medtem, ko 'To Repel Ghosts' spominja na dobre čase Mansunov, 'Glasnost' na spevni zvok kitar 80-ih let s sproščenostjo pozno poletne pop skladbe, ima 'Always/Never' najbolj funkoidno bass kitaro sploh. 'Emily' je homage feministični heroinji Emmeline Pankhurst, medtem, ko odlični trojec, ki zaključuje ploščo ('Solitude Sometimes Is', 'Fragments' in 'Cardiff Afterlife') prinaša nekaj najbolj veličastnih trenutkov Manic Street Preachersov sploh.

Vrhunca plošče sta vsekakor 'Empty Soul' in 'A Song For Departure', spoj dveh silovitih pop klasik, ki Manicse zopet postavljata v sam vrh igre, ki jo tako dobro igrajo. 'Lifeblood' je enemu pomembnejših britanskih bandov dal enkratno vitalno injekcijo,ki jo je vsekakor potreboval za uspešno nadaljevanje svoje kariere.