Mnogi pričujočo koncertno izdajo Allmanov iz leta 2003 primerjajo z njihovo legendarno živo ploščo »Live At Fillmore East« iz leta 1971, s katero so pokazali in dokazali, da znajo njihovi koncerti do popolnosti združevati rock, blues, country, jazz in celo klasično glasbo, biti neverjetno kompleksni, pa vendarle koherentni znotraj preigravanja dveh kitar in klaviatur, preigravanja dolgega tudi do 40 minut ali več znotraj posamezne pesmi, pa vendarle brez dolgočasnega in nezanimivega soliranja.Poleg tega, pa je bila ritem sekcija pri Allmanih vedno enako pomembna kot solo inštrumenti, kar je glasbi dajalo posebno tekočnost in temperament. Vendar, kljub velikemu vplivu banda in spoštljivi glasbeni zgodovini .. ali potrebujemo že 14. uradni album Allman Brothers Banda? Ah, seveda ga … še posebej, če igrajo tako dobro kot tokrat! In še posebej, ker Greggu Allmanu uspe odpeti in odigrati enkraten set. Potem zopet lahko govorimo o najboljšem koncertnem blues bandu na svetu. Posebnost pričujoče plošče je tudi ta, da se poleg nekaterih ustaljenih pesmi železnega repertoarja (»Statesboro Blues«, »Wasted Words«, »Ain't Wastin Time No More«, »Dreams« in »Whipping Post«), na tem dvojnem izdelku nahaja še 13 pesmi, ki jih običajno ne srečujemo na njihovih »live« izdajah. Potem pa je tukaj še…zvok Glede na živost posnetkov je le-ta neposreden in dinamičen, kot še nikoli. Band je z vami v prostoru, slišita ga, kot da bi bili tik pod odrom, na kraju dogajanja, znotraj samih pesmi in ne pred zvočniki doma. Zvok, ki bi mu težko iskali vzporednice. S tremi besedami: stari dobri Allmani. Yeah!