Zanimivo je, da kljub vsej slavi in “željam” po odraščanju, Avril ostaja ista “problematična” devetnajstletnica, kot pred prvo ploščo. Nepopisan list papirja z vsemi težavami, ki ravno tako zadevajo njene sovrstnike. In ravno to naravno obnašanje, ki ga vsekakor čutijo njeni pristaši, je tisto kar njeno glasbo naredi še močnejšo in neubranljivo, njeno interpretacijo pa popolnoma prepričljivo, kljub navidezno preprosti zgradbi pop-punk/skatearskih popevčic, ki jih izvaja.Na drugi plošči sodeluje z novimi avtorji, kjer večinski delež zavzemata njen kitarist Evan Taubenfeld in kanadska pevka/glasbenica Chantal Kreviazuk. Avril ob tem ne preizkuša novih obrazcev, ampak na svoj način, z veliko bolj dodelano interpretacijo, kot na prvi plošči, naravnost zasije skozi vsako posamezno pesem. Kljub temu, da so besedila večkrat polna problematičnega samopomilovanja in vsakodnevnih najstniških nesoglasij, pa jih Avril odpoje, kot, da ji resnično ni mar. Če je kdo odrasel med mnogimi “najstniškimi” zvezdnicami zadnjega časa, je to definitivno Avril Lavigne in tega niti ne pove naglas, ampak potiho sporoča skozi zrelo ploščo. In, za božjo voljo, nehajte ji že enkrat govorit kaj naj dela in kaj naj govori!