To o čemer so nekoč na svojevrsten način »pridigali« sarajevski Nadrealisti in peli Zabranjeno pušenje, danes za celotno bivšo Jugoslovansko ozemlje uspešno izpoveduje Edo Maajka, povojni novodobni govorec, ki je ves svoj bes, jezo in strast zlil na novo ploščo z optimističnim naslovom »No sikiriki«. Svoj prst brez sramu in naravnost uperja v človeško neumnost, problematiko nacionalizma, povojne razmere na Balkanu, politiko, vse večje socialne razlike, revščino, zavist, skratka v vse o čemer večinoma ne govorimo tako zelo naglas, kot to izkriči Edin. Gre namreč za zahtevno poslušanje, za katerega verjamemo, da ne bo delalo težav novi generaciji vizionarskih najstnikov, ravno tako, če ne še bolje, pa bo navdušil srednjo generacijo intelektualno odprtega poslušalstva, ki ne priznava meja v svojih glavah in na vsak način podpira svobodo v izražanju umetnosti vseh oblik.Čeprav živimo v demokraciji (!) in načeloma lahko povemo kar mislimo in si zaželimo, pa še vedno nismo ravno navdušeni ko nam nekdo resnico zabriše naravnost v obraz. Mojster konkretnega brezdlačja na jeziku s pomočjo odlične glasbene podlage (Baby Dooks, Dash, Shot in Soul) z besedami ustvarja orožje, ki ga uporablja brezkompromisno in naravnost genialno ... mogoče celo preveč, da bi ga znali oz. hoteli slišati prav vsi po vrsti, ali kot pravi sam Edo Maajka »žalostno je ... svi su u klišeju, rijetki nisu, rijetke volim, rijetki postaju sve rijeđi, na prste ih brojim ...«.